Bog polnosti
Znanstvena kozmologija in duhovnost nista nasprotji. Ideja o stvarjenju – Božjem – ne more izhajati iz nič.
Čas je za drzno misel, ki odstrani nekaj navideznih neskladnosti. Kot oseba, ki je bila vzgojena v krščanstvu, sem imel, tako kot mnogi drugi skeptični ljudje, sčasoma pretrgan odnos z religijami. Kljub temu sem skozi vse življenje lahko opazil temeljno zaupanje v Boga. Poleg tega mi je študij verskih spisov dal vpogled, da avtorji kljub vsem časovnim in kulturnim nezdružljivostim posameznih odlomkov z mojim osebnim prepričanjem res niso bili norci. Zato sem razmišljal o tem, kako bi lahko posamezne resnice prenesli v teorijo, ki vključuje protislovja. Ta teorija bi potem tudi olajšala sprejemanje različnosti v svetu, ki je za nas prepoznaven.
Seveda je trenutno znanje o znanosti moje izhodišče, saj opisuje, kaj res lahko prepoznamo. To mojo možnost elementarno razlikuje od zgolj miselnih konstruktov ustanoviteljev religije, ki v tistem času niso imeli uporabnega znanstvenega znanja o naravi sveta. Poskus združitve znanosti in religije se mi zdi trenutno precej premalo zastopan. Očitno ni velikega zanimanja z obeh strani, ki je po izkušnjah povezano s človeškimi slabostmi, kot so strah pred izgubo moči, strah pred tem, da bi se naredili smešni in drugi. Kot laik v obeh disciplinah lahko te strahove zanemarim.
Začetna ideja tega članka se je porodila iz videoposnetka in zlasti grafike iz njega > Vir: YouTube > Teorija strun in konec prostora in časa z Robbertom Dijkgraafom > Kliknite sliko za Videolink.
Graf prikazuje naše trenutno znanje pri eksperimentalnem iskanju najmanjšega in največjega. Pravzaprav je video o teoriji strun, a ker imam zelo omejeno razumevanje fizike, iz misli izvlečem informacije, ki so mi dostopne. Na obeh straneh lestvice vidim nekakšno membrano, ki trenutno ločuje znanje od domnevnih sklepov. V majhnem merilu je to nekaj, kar se v grafu imenuje "kvantna informacija", v velikem obsegu pa "multiverzum". Sklep iz predpostavke o multiverzumu se mi zdi jasen: "Živimo v enem od mnogih vesolj, katerih zakoni so lahko popolnoma drugačni." Če predpostavimo, da je kvantna informacija izhodišče teh vesolj, se sumljivo približamo temeljni ideji Boga.
Tukaj delam majhen korak nazaj k lastnim razmišljanjem, da pokažem, zakaj me je ta grafika tako navdušila. Umetnike vedno sprašujejo, kako nastane slika, pesem ali karkoli. Odgovor poznam iz lastnih izkušenj in podobno ga čutijo tudi mnogi drugi umetniki. Najenostavnejši opis začetne iskre je beseda "ideja". Malo bolj cvetlično oblikovano je zrno, iz katerega nastane majhna struktura, ostalo pa to strukturo naredi potem pravzaprav samo – pod vodstvom umetnika. Takrat vedno rečem: »Vesolje naredi ostalo«. Vau, to zveni kot veliki pok, kajne? O velikem poku sem videl veliko dokumentarcev in ena točka me je vedno motila. Da vesolje izhaja iz singularnosti, kot jo imenuje kozmologija, še vedno sovpada s pravkar opisanimi izkušnjami, a iz česa izvira singularnost? Večinoma ta premislek zavrača izjava, da smo preprosto preneumni, da bi to razumeli. Tako ostaja ideja, da izvira iz nič. Da VSE nastane iz NIČ, pa je v najbolj očitnem nasprotju z našimi izkušnjami in se na koncu konča tudi v NIČEM. Potem lahko samozavestno ugasnemo zemljo, ne pomeni nič.
Sedaj enkrat zaključujem s svojim laičnim razumevanjem teorije, da je izvor našega vesolja v juhi kakršnih koli kvantnih informacij. Tako rekoč kot šopek informacij, ki se vžge kot ideja do pesmi, vname in ustvari vesolje možnosti. To je zame veliko bolj smiselno kot singularnost iz nič. Domnevati bi bilo tudi, da imajo lastnosti možnosti, ki se razvijejo iz šopka, kot na primer ljudje, absolutno nekaj opraviti z izvirnimi informacijami in ne absurdno prevzamejo »idej« iz nič. Tudi obstoj besede »absurd« skupaj z njenim pomenom je pokazatelj končnosti našega kataloga možnosti.
Zdaj smo korak bližje ideji o Bogu, vendar ni Bog iz nič, ki ga potem sami oblečemo v samovoljno obleko, temveč Bog polnosti. Kot kritični duh mi ni nič dlje od misli, kot da prevzamem malomarno zamujena prizadevanja močnih religij tukaj. To delo, dragi verski častniki v vaših modnih oblačilih, morate že opraviti sami. Toda na tej točki bi rad pozval k dialogu med molitvami in agnostiki. Šopek možnosti drži več kot to, da drug drugega jemljemo za idiote.
Tu opisan miselni model ne izključuje možnosti stika s kvantnimi informacijami. Ravno nasprotno, saj lahko intenzivno doživljamo, da na primer informacije o našem izvoru (starši) vehementno delujejo v naši osebnosti. Vedno je vredno poskusiti v obliki duhovnosti. Bolje kot da se pobijamo. Ideja lahko za marsikoga pomeni nesprejemljivo nadaljnjo kompleksnost, a če pogledamo natančneje, gre za poenostavitev glede na neznosno idejo materialne neskončnosti. Vsaj naše vesolje bi se izkazalo za končno in to je na koncu naše igrišče. Večnost bi bila potem igralno polje naše duše in z neskončnostjo se zmore veliko bolje kot telesni ego.