Izbira med čim?
Ja, vojna v Ukrajini je grozna. Tako strašna kot vojna v Jugoslaviji, vojna v Siriji in na stotine vojn pred tem. Po grozljivki pride analiza, tu pa se zaplete. Seveda lahko rečemo, da je Putin znorel in da skoraj ves svet obsoja napad – glej resolucije ZN. Ampak to je le polovica resnice.
Če k problemu pristopimo analitično, bomo vzrok za Putinove nore odločitve našli v razpadu Sovjetske zveze. To se je zrušilo zaradi očitne gospodarske šibkosti. Večina ljudi je bila v zelo slabem položaju in je upala na izboljšanje neodvisnosti svojih ljudstev z zavikom v demokracijo in kapitalizem kot alternativo propadlemu komunizmu. Zdaj čakajo na izboljšanje. Kako dolgo jih bomo čakali? Čakajo že 30 let. Še 20 ali 100 let – za vedno?
Demokracija živi od možnosti vsakega posameznika, da živi svoje življenje dostojno in mimo revščine. To ne velja le za nekdanje sovjetske republike v Srednji Aziji, ampak tudi za Afriko in številne druge regije. Če tako imenovanemu svobodnemu svetu tega ne bo uspelo, bo vojn še več – do jedrskega obračuna. Te povezave moramo razumeti.
Rusija v Putinovi osebi želi znova postati svetovna sila. Zakaj zdaj ne napada Srednje Azije (kar je poskušal že na primer v kavkaški vojni), ampak Ukrajino? Ker lahko Srednja Azija počaka. Tam ljudem gre še vedno slabo in Rusija ima dobre obete, da bodo republike spet prostovoljno padle v naročje Rusije! Večina ljudi v Ukrajini pa se je za demokracijo in kapitalizem odločila povsem prostovoljno – in njihove življenjske razmere so se zaradi bližine Evrope dejansko izboljšale. Nevarnost je torej, da demokracija in kapitalizem zagotavljata boljše življenje. Putin seveda tega ne more dopustiti – in tudi Kitajska ne.
Kitajska je izbrala pot, ki je mešala dva svetova. Na eni strani komunistični oblastni aparat, na drugi pa ekonomske svoboščine. Zaenkrat se je ta pot izkazala za izjemno uspešno – na račun osebne svobode ljudi.
Žal pa kapitalizem v svoji najgrši obliki kaže tudi na delitev prebivalstva na zelo bogate in zelo revne ljudi. To je mogoče opaziti tudi v navidez konsolidiranih kapitalističnih demokracijah. Trump je jasno pokazal eksplozive, ki jih vsebuje. Demokracija torej nikoli ne bo dobila končne zmage in morali bi še naprej čakati na jedrski obračun.
Trenutno sedim tukaj v svojem mini studiu in se obupno borim za osebno ekonomsko preživetje kot glasbeni producent. Odličen zgled za mnoge ljudi v kapitalističnih demokracijah. Ja, bil sem zaposlen! Obsežni akademski glasbeni izobrazbi so sledila mnoga mučna leta na odrih tega sveta – do izgorelosti. Po tem se je nadaljeval boj za življenje. Nov poklic – nova sreča – do naslednje izgorelosti. Zdaj poskušam pokojnino dopolnjevati z glasbeno produkcijo.
Ja, svoje mnenje lahko svobodno izrazim. Nobena bomba mi ne pade na glavo in imam dovolj hrane. Torej mi gre dobro? Ne, ker kot izkušen umetnik v glasbenem poslu znova doživljam, kako gospodarska moč močno omejuje moj osebni razvoj. Tako imenovani vratarji mi želijo sleči še zadnjo srajco s hrbta, preden moja produkcija sploh pride do ušesa poslušalca. Takole izgleda konkurenca v kapitalizmu.
Progresivna privatizacija (kapitalizacija) kulturne krajine pomeni, da danes bolj kot kdajkoli prej za umetnike velja: »Brez finančnih naložb ni možnosti na trgu«. Marsikomu se morda sliši kot pritoževanje na visoki ravni, a kot je že rekel Ovidij: "Upiraj se začetkom". Takšna svoboda nikoli ne bo dosegla src ljudi. Če bo večina prebivalstva zaradi pomanjkanja finančne moči izključena iz osebne in gospodarske rasti, bo kmalu postalo mračno. Takrat bomo imeli izbiro le med kugo in kolero.