Materni jezik in diskriminacija

Pravzaprav bi imela dovolj drugih opravkov, a tale tema me žge na nohtih. Kot umetnik bi se moral ukvarjati predvsem s svojo umetnostjo. V mojih mladih letih je bilo to težko početje, čeprav samo zaradi potrebe po zagotovitvi dohodka. To se ni spremenilo, ko ste na začetku nove kariere. Danes pa je obvezna samopromocija dodana kot zamudno opravilo.

Uredniki in kustosi, ki so bili v prejšnjih časih še dostopni, se vse bolj usidrajo za uspehe, ki bi se morali pokazati že kot novinec. Spomnim se, da je nekdo prejel vsaj odgovor na prispevek v tisku, radijskem uredniku ali založbi – pa nič! Res je, da je predvsem v glasbenem poslu število "prosilcev" eksplodiralo zaradi možnosti digitalne glasbene produkcije. To je postalo cvetoče tržišče za platforme za samopromocijo (tudi na knjižnem trgu).

No, tako kot je! Vendar pa je mogoče opaziti, da se prag preloma posledično pomika vedno bolj nazaj. In potem je tu še en učinek, ki ga mnogi ne opazijo in postane sporna točka – kulturni izvor in materni jezik umetnika. To res ni čisto novo in starejši glasbeniki se bodo spomnili odpora proti temu, kar so takrat imenovali »angloameriški kulturni imperializem«. V Franciji in Kanadi so uvedli obvezne radijske kvote za domače glasbenike. Odpor do prevlade angleško govoreče pop glasbe je naraščal tudi v drugih državah.

Na tej fronti so stvari postale zaskrbljujoče tihe. In to kljub dejstvu, da se je prevlada prej povečala kot zmanjšala. Danes se ameriški formati oskarjev ali grammyjev takoj prenašajo v živo po televiziji. Vse to je za neangleško govoreče umetnike dovolj zaskrbljujoče, a v senci pozornosti poteka še en razvoj, ki ima še hujše posledice za samopromocijo.

Očitno nemška, francoska in druge kulture spijo skozi evolucijo samopromocije. Presenetljivo malo je tržnih ponudb, osredotočenih na Evropo (seveda, kot Nemec, to je v središču mojega opazovanja). Seveda so mednarodni formati (Submithub, Spotify itd.) odprti po vsem svetu, vendar je splošna usmeritev subliminalno jasno osredotočena na angleški jezik. Dal bom primer.

Ko sem leta 2019 začel svojo drugo umetniško kariero v glasbenem poslu, sem precej nezavedno in mimogrede izbral angleščino kot jezik komunikacije in (če je na voljo) besedila pesmi. To je imelo veliko opraviti z mojim prejšnjim mednarodnim delom kot jazz trobentač. Angleščina je že nekaj časa svetovna »lingua franca«. In tudi moje trženje je brez težav doseglo mednarodni trg. Že s prvimi pesmimi mi je uspelo doseči število pretočnih predvajanj okoli 100,000 – kot novinec po več kot 20 letih premora kot umetnik!

Leta 2022 sem izdal nekaj knjig v nemščini in ugotovil, da se lahko veliko bolj podrobno izražam v svojem maternem jeziku – kar ni čudno. Tako sem od takrat naprej pisal tudi nemška besedila pesmi. Že na začetku svoje pozne kariere sem se spotaknil ob stotine zame popolnoma neznanih žanrov v pop glasbi. Po 3 letih sem se končno ustalil, kar je bilo pomembno za trženje, ki je bilo močno odvisno od algoritmov. Zdaj sem ugotavljal, da pravi seznami predvajanja vedno bolje dosegajo moje mednarodno občinstvo.

Jasno mi je bilo, da se bo z nemškimi besedili pesmi to občinstvo izjemno zmanjšalo, a več kot 100 milijonov potencialnih poslušalcev je tudi dovolj, če upoštevamo gotovo večjo umetniško kvaliteto besedil v mojem maternem jeziku. Zdaj sem iskal ustrezne žanre in ostal brez besed. Tržne platforme dajejo zvrsti kot spustni meni – v angleščini, seveda. Razen »Deutschpop« tam ni bilo veliko najti in ustrezne playliste so bile bolj naravnane na nemški Schlager. Za bolj sofisticirana nemška besedila je bila tudi škatla s hip-hopom in obrobnimi žanri. Nekaj ​​takega, kot je »Alternative«, očitno ni bilo namenjeno nemško govorečim umetnikom.

Ko sem nato iskal ustrezne ponudnike promocije za nemško govoreče občinstvo, sem bil osupel. Med tisoči in tisoči promocijskih agencij se skoraj nobena ni specializirala za nemško govoreče občinstvo. Pravilo je bilo: "Vsi razumejo angleško in tukaj je treba služiti denar na vseh področjih." Presenetljivo so se s to sodbo brez pripomb strinjali tudi nemški kustosi. Mislim, da bodo kolegi v drugih evropskih državah čutili enako. Zdi se, da angleško-ameriški okusni stroj prevladuje na celotnem digitalnem trgu in celo evropska podjetja (Spotify je švedski, Deezer francoski itd.) ne najdejo moči (ali volje?), da bi se mu zoperstavila.

Seveda je tudi Nemčija dala zvezde, a ne govorim o junakih, ki so si kariero ustvarili preko klubov in koncertov. Digitalni trg je samostojen trg in je edini, ki ustvarja prihodke, ki ne temeljijo na čistem mukotrpnem delu. Tudi s svojimi nemškimi naslovi dosežem več oboževalcev v ZDA kot v Nemčiji. Kaj je sledenje narobe? Ali smo res samo vazali ZDA, kot se je vedno bala povojna generacija? Prijateljstvo je dobro, a skromna odvisnost je zanič. Če Evropejci dobimo nekaj drobtinic z ameriškega glasbenega trga, to ni nadomestilo za to, da domači glasbeni trg ostaja zaprt za velike posle. Tukaj ni nikogar za obtoževati, delavnost Američanov na trgih je navdušujoča, a grenkega okusa na evropskem jeziku. Sploh ne želim vedeti, kakšen je okus v afriških ali drugih jezikih.

Izjava o omejitvi odgovornosti: nisem nacionalist in nimam težav z drugimi kulturami in z veseljem govorim angleško v mednarodni komunikaciji, vendar me jezi, ko me nevedno diskriminirajo glede na to, od koder prihajam in kateri jezik govorim – tudi če je malomaren. Resnično me preseneti, ko tudi v moji domovini radijske postaje skoraj povsem ignorirajo nemške pesmi. Skrajni čas je, da se razprava ponovno odpre.

Kvota:
Med 100 najboljših uradnih nemških lestvic predvajanja 2022 ni naslova v nemškem jeziku.

Predsednik BVMI dr. Florian Drücke kritizira dejstvo, da niti enega naslova v nemškem jeziku ni mogoče najti v Top 100 uradnih nemških lestvic predvajanja 2022, s čimer je postavil nov negativen rekord za trend, na katerega industrija opozarja že leta . Obenem študija kaže, da je raznolikost poslušanih žanrov, vključno z nemško govorečo glasbo, še naprej velika. V glasbeni ponudbi radijskih postaj pa se to ne odraža.

»Med 100 najpogosteje predvajanimi naslovi na nemškem radiu ni nobene pesmi v nemškem jeziku, kot je razvidno iz uradne nemške lestvice predvajanja 2022, ki jo je določil MusicTrace v imenu BVMI. To je nova najnižja vrednost po petih leta 2021 in šestih leta 2020. Dejstvo, da pesmi v nemščini nimajo posebej velike vloge na radiu, ni nov pojav in industrija ga je v preteklih letih večkrat obravnavala in kritizirala. Po našem mnenju bi se postaje z lokalnim repertoarjem lahko prepoznale in pustile pečat pri poslušalcih,« je Drücke navedel v sporočilu za javnost združenja. »Po drugi strani pa mora biti tudi jasno, da bomo tukaj v aktualni razpravi o prihodnosti javne radiotelevizije zelo pozorno gledali in zahtevali kulturno poslanstvo, ki ga močno kroženje mednarodnega repertoarja ne izpolnjuje. Pogled na uradne nemške lestvice albumov in singlov je dovolj, da pokaže, da so nemško govoreči izvajalci v tej državi zelo cenjeni in iskani, kar bi se moralo temu primerno odražati tudi na radiu,« nadaljuje Drücke, ki opozarja, naj politiki ne gledajo stran od tega vprašanja. > Vir: https://www.radionews.de/bvmi-kritisiert-geringen-anteil-deutschsprachiger-titel-im-radio/

Konec citata