Meditacija in glasba
Meditacija se vse bolj nepravično uporablja kot oznaka za sproščujočo glasbo vseh vrst, vendar je meditacija več kot sprostitev.
Veliko glasov glasbenih novinarjev objokuje vse večjo poenostavitev popularne glasbe. Pesmi postajajo vse krajše, harmonije in melodije pa vse bolj zamenljive med desetimi najboljšimi na lestvicah.
Ta težnja po poenostavitvi in na žalost zamegljevanju terminologije žanrskih klasifikacij je postala resnična težava. Žal se glasbeni novinarji in kustosi na to neumnost prilagajajo zaskrbljujoče. Okus večine in tudi pogled večine postane edini standard.
Kot aktivni glasbeni producent vas prosijo, da svojo glasbo sami razvrstite, da bo prepoznavna za poslušalca. Zdaj obstaja kategorija, imenovana “Ambient”, ki vključuje vse, kar se nekako zdi povezano s počasnim in abstraktnim, v resnici pa je to žanr, ki temelji na delih Briana Ena, ki je sam imel glasbo za letališča in vlake. postaje v mislih.
Potem je tu še rubrika “Chillout”, ki v povezavi z “Lounge” pomeni sproščeno glasbo za klube. Chillout pa je pomešan s sprostitveno glasbo in, grozno, uvrščen tudi pod oznako meditacija. Meditacija pa je praksa, ki nikakor nima nobene zveze s sproščanjem v smislu »izklopa« – ravno nasprotno! Bistven element meditativnih tehnik je zavestni nadzor pozornosti! To nima nobene zveze z letališči in klubi.
Če v Spotify vnesete »meditacija« kot iskalni izraz, boste našli številne sezname predvajanja, na katerih je na zastavi napisan izraz »meditacija«. In kaj tam slišimo? Popolnoma enako kot v prvih desetih pop klepetih – le počasi, brez ritma in s sferičnimi zvoki. Glasba, ki je bolj primerna za zaspanost kot za zavestno usmerjanje pozornosti. Z veliko dobre volje bi lahko trdili, da obstaja taka stvar, kot je »meditacija počitka«, vendar je to le ena od mnogih tehnik meditacije – npr. Vipassana.
Kot politično zainteresirana oseba neizogibno sumim, da je to grozen znak vse večje nezainteresiranosti družb za svojo usodo. Čeprav je zemlja na robu podnebnega kolapsa, se začnejo nove vojne, ki povezujejo sile, ki smo jih dejansko potrebovali, da popravimo svoj način življenja. Morda bi bilo malo pretirano povezovati to s problemom razvrščanja glasbe, toda nezmožnost, da bi nekaj konceptualno razvrstili, ker si večina želi videti le del sveta, je precej simptomatična. To je konec raznolikosti in igra v roke despotom in poenostavljalcem.