Moj globalni pristop

Foto: NASA

21. julija 1969 je Neil Armstrong ob 2.56 po svetovni uri stopil na Luno. Takrat sem bil star 13 let. Šele 6 let kasneje sem se zavedel razsežnosti te fotografije, ko sem se preselil v svoje prvo stanovanje. V škatlah sem našel ohranjeni časopis iz leta 1969 s to fotografijo v velikem formatu. Bilo je kot šok, ko sem globoko v sebi ugotovil, da je to moj dom.

Potem je prišel neizogiben boj za preživetje. Študij, služba, družina, otroci, delo. Šele 45 let kasneje se neutrudni boj za denar konča v bližnji upokojitvi - še vedno blizu meje revščine, vendar s skromnimi sredstvi za preživljanje.

Po 45 letih podrejanja ekonomskim diktatom nova naloga za izboljšanje financ ni več mogoča. Dovolj imam ga. Toda še vedno so obstajale sanje, da bi bil umetnik, kar sem bil videti pri 40. Toda kaj sem imel povedati?

Potem mi je fotografija spet prišla na misel in bil sem šokiran, kako malo se je od takrat spremenilo v vedenju ljudi. Občutek skupne domovine, ki jo je treba gojiti in ohranjati, kjer je spoštovanje vsega življenja nekaj samoumevnega, je bil še daleč za sovraštvom do domnevno tujega in zatiranjem šibkih.

Prevladujoče ideologije še vedno niso popustile svetovnemu redu, ki temelji na razumu in znanosti, kar je mogoče s pomočjo umetne inteligence. In človeštvo svojih čustev še vedno ni postavilo pod nadzor z podedovanimi vzorci vedenja, ki so se pojavili v povsem drugačnih pogojih. Svet se je z znanostjo in tehnologijo spremenil veliko bolj, kot so nam pridigovali skrbniki preteklosti. In mnogi jim še vedno verjamejo, namesto da bi se potrudili z mislijo in informacijami.

Za večino živečih, lenih bedakov bo prepozno, toda kdor je sposoben stvari poimenovati s svojim intelektom, je pozvan, da novega duha posadi v možgane naslednjih generacij. Narediti naslednji korak v evoluciji se mora pogosto in neprekinjeno.

In prav to lahko naredi umetnik. In točno to počnem zdaj.