Navodila za poslušanje moje glasbe

V umetniškem svetu ni nič nenavadnega, da sodobna dela zahtevajo uvod v svojo recepcijo, kajti umetnost ima nalogo vzpostavljanja novih perspektiv.

Tudi glasba je v osnovi oblika umetnosti. Vse oblike umetnosti imajo poganjke v obliki »komercialne umetnosti«. Slike se proizvajajo kot stenske dekoracije za domove, glasba pa se prodaja tudi kot akustična glasbena podlaga za vsakdanje življenje. Nekateri umetniki se na to prakso odzovejo tako, da umetniško trditev povežejo s tem družbenim odnosom. "Pop Art" Andyja Warhola je primer tega. Likovni kritiki in kustosi, ki naj bi bili pomoč pri interpretaciji ljubiteljev umetnosti, se s tovrstnimi deli sprva težko ukvarjajo, saj so strokovni kritiki močno povezani z umetnostno zgodovino. Zato inovacije v umetnosti pogosto bolj spodbujajo ljubitelji umetnosti kot potrošniki. Zato se obračam direktno na vas, dragi ljubitelj umetnosti.

V svojih opazovanjih sem našel temeljno odvisnost od nedvoumnosti v človeškem vedenju. Zato avantgarda v javnosti ni preveč priljubljena, je pa vsaj jasno prepoznavna kot avantgarda in večinsko zavračanje je prav tako jasno. Pripravljenost ljubiteljev avantgarde, da se ukvarjajo z inovacijami, je neločljivo povezana. Ciljne skupine so za umetnike jasno prepoznavne. Obstajajo umetniki, ki se zavestno obračajo na te ciljne skupine in ustvarjajo umetnost zanje. So pa tudi umetniki, ki so ambivalentne osebnosti in radi prehajajo med svetovi. Tega se nisem zavedal zelo pozno, a sem takšen umetnik.

V svojih zgodnjih letih sem bil očitno avantgardni umetnik, toda kot profesionalni trobentač sem imel stik s številnimi zvrstmi, ki so bile očitno mainstreamovske. Posledično sem spoznal veliko glasbenih elementov v mainstreamu, ki so odmevali z mojo dušo. Presunili so me preprosti elementi bluesa ali rocka, rad pa sem poslušal tudi dobro pop glasbo. Ko sem po 25 letih odsotnosti z glasbene scene začel producirati elektronsko glasbo, so vsi ti sadovi živeli in kot popolnoma neodvisen solo producent se zaradi strateških razlogov nisem želel nobenemu odreči. Moj nabor orodij je bil poln jazza, rocka, popa in pogosto nenavadnih elementov free jazza in nove glasbe. V moji glavi so bili tudi različni zvočni prostori klasičnega orkestra ali rock glasbe, pa tudi bujne, privlačne pop glasbe. Sedaj je bila naloga, da vse to združim, saj sem zdaj prepoznal svoj talent kombinatorja in povezovalca.

Kratka oblika pop skladbe je bila hitro prepoznana kot osnova za produkcije iz več razlogov in vedno mi je bil posebej všeč nasičen zvok orkestra ali big banda. Ker nisem bil specialist za nobeno glasbeno zvrst, sem lahko svoje nove pesmi usmeril v grobo smer jazza, rocka ali popa, vendar so številni drugi slogovni elementi vedno vsilili svojo pot v vsako pesem, če sem želel ali ne. To je globoko umetniški proces in moj lasten glas. Sčasoma sem se bolj zavedal narave svoje današnje umetnosti in v mislih postajal vse svobodnejši. Ko je umetna inteligenca prišla do točke, ko je lahko proizvedla celotne podlage na podlagi vnosa opisa, so porušili vsi jezovi moje umetniške svobode. Odkrival sem podzvrsti, ki jih sploh še nisem poznal in so mi bili v veselje. Zdaj bi lahko te skladbe uredil po mili volji in jih začinil z vso svojo domišljijo, tako kot kuhar začini hrano.

In zdaj sledijo dejanska navodila za poslušalca. Ne glede na to, katero mojo pesem poslušate, ni to, kar mislite, da je na površini. Ne poslušate bluesa, če zveni kot blues, in ne poslušate popa, če zveni kot pop. Pozabite na »EDM« ali »Future Bass« ali karkoli drugega – vedno so samo izvorne oblike za zvočne krajine, ki izvirajo iz moje ambivalentne duše. So manifestacije popolnoma svobodnega duha in jaz vam želim ves ta svobodni in v najboljšem smislu anarhistični duh, da bi se lahko uprli manipulativni prisili sistemov.