Umetna inteligenca (AI) in čustva
Uporaba umetne inteligence v glasbeni produkciji je postala vroča tema. Na prvi pogled gre za zakon o avtorskih pravicah, a znotraj tega je skrita obtožba, da je moralno zavržno, da umetniki uporabljajo AI v produkciji. Dovolj razlog, da se zaskrbljena oseba o tem opredeli. Ime mi je Horst Grabosch in sem avtor knjige in glasbeni producent pri Entprima Publishing nalepka.
Kot radoveden človek, producent elektronske glasbe in nekdanji profesionalni glasbenik ter kasneje informacijski tehnolog, sem se z uporabo strojev/računalnikov ukvarjal od trenutka, ko se je tehnologija razvila do te mere, da je bila uporabna pomoč. Na začetku je šlo v bistvu za notno tehnologijo, nato s prihodom digitalnih avdio delovnih postaj za produkcijo demo posnetkov in od leta 2020 naprej za celotno proizvodno verigo elektronske pop glasbe. Uporaba strojev torej resnično ni novo področje in že na začetku je bilo slišati glasove, ki so obsojali uporabo elektronike v glasbi. Že prej je šlo za 'dušo glasbe'. Zanimivo je, da se ti nostalgični kritiki skorajda niso ukvarjali z analizo, kaj sploh sestavlja 'dušo glasbe'. Običajnemu poslušalcu je bilo vseeno, saj je vsrkal občutke produkcije, kot jih je osebno našel v produkciji. Zelo modra odločitev, kajti v refrenu glasbenih varuhov morale je bilo najti vedno več absurdnih plati, ki so klicale h prekletstvu brez vsakršne filozofske podlage.
Ker je pop glasba pod močnim vplivom zvezdništva, so poslušalci včasih za glasbenimi rezultati pogrešali tudi človeškega idola, vendar je to zgolj marketinški vidik, ki je bil s prihodom DJ-jev na odre, vsaj v plesni elektronski glasbi, popolnoma kompenziran. Ko je strojna podpora postala vse bolj razširjena, je na tisoče amaterskih glasbenikov videlo svojo priložnost za ustvarjanje glasbe in njeno objavo na pretočnih portalih. Seveda večina od njih niti kopalnice ni mogla napolniti z ventilatorji in tako so producenti ostali brez obraza. Številke brez obraza se večinoma izognejo kritikam, nekaterim pa je celo uspelo doseči znosen uspeh v povsem novem svetu potrošnje zvoka, ki ga poganjajo razpoloženjski seznami predvajanja. Številnim neuspešnim 'učenim' glasbenikom je na obrazu pisana zavist. Mnogi so skočili v voz, ker jim je bilo kot šolanim glasbenikom seveda še lažje producirati elektronsko, a zaradi samega obsega produkcije so njihova dela potonila v nikogaršnjo zemljo. Da bi bile stvari še hujše, je umetna inteligenca zdaj dosegla točko, ko lahko ustvari celotne pesmi, vključno z besedili na letenje. Med producenti, ki še niso dosegli trajne algoritemske pozornosti, se širi obup, zlasti ker se je bati, da lahko tako rekoč vsak vrže pesmi na trg. Vizija groze za vse glasbene producente.
Večina poslušalcev sploh ne ve, kaj se dogaja v zakulisju in jim je vseeno, glavno je, da še naprej najdejo dovolj skladb za svoje potrebe, ki jih je zdaj v njihovih naročniških modelih na milijone. So pa ti poslušalci ciljna skupina najbolj obupanih producentov. Zdaj se lahko pridružijo vedno večjemu številu slikarjev zvoka razpoloženja ali producirajo pesmi s toliko duše, da izstopajo iz množice. Dovolj morajo izstopati, da nadomestijo tako pomanjkanje pravega 'obraza' kot pomanjkanje pravega karakternega glasu. Japonci so že navdušujoče pokazali, kako je to mogoče z umetnimi glasovi in avatarji, ki pa so zahtevali veliko računalniške moči in programerskega znanja ter bili temu primerno dragi. Hiter razvoj umetne inteligence je zdaj odprl ta konstrukcijski komplet ali Pandorino skrinjico, kot nekateri mislijo, za vsakogar.
Od nas je odvisno, kaj bomo iz tega naredili. Umetne inteligence se nam ni treba bati, saj počne le to, kar proizvajalci vedno počnejo, posnema uspešne modele in med tem po možnosti najde nove kombinacije – samo umetna inteligenca lahko to naredi v nekaj sekundah. Producenti, ki se podajo na to pot, morajo zagotavljati izjemne rezultate, a ali jim ni bilo to treba storiti že v »dobrih starih časih«, da bi bili uspešni? Kaj je torej v tem pogledu tako novega?
To je pot do rezultata in v tem je čudovita priložnost, ki nam jo prinaša glasbena produkcija s pomočjo umetne inteligence. Kot producent vam ni več treba porabljati časa za učenje žanrsko specifičnih produkcijskih podrobnosti, saj lahko AI to naredi bolje, saj je analiziral milijone vzornikov v smislu uspeha. To pomeni, da se lahko popolnoma osredotočiš na svojo namero v smislu sprožanja občutkov pri poslušalcu – in to je bil vedno namen glasbe. Svojo zgodbo moraš oblikovati in povedati. Seveda to pomeni, da umetno inteligenco le delno preložite na voznikov sedež in se nikoli ne odrečete odgovornosti za rezultat. Ali vam bo potem s tem uspelo, je odvisno samo od dveh vprašanj. Ali poslušalec želi ostati v površnosti navade ali se je pripravljen vključiti v vašo zgodbo. Po mojem mnenju zelo jedrnata in skoraj filozofska redukcija dejavnikov glasbenega uspeha. Kar zadeva oglaševanje in trženje, se skoraj nič ne spremeni – skoraj. S prihodom chatGPT sem skočil na vagon glasbe, podprte z umetno inteligenco, in naj opozorim na rezultate, ki so bili že izdani kot singli in bodo kmalu izdani v celoti kot album. Sam sem se pesmi premaknil bolj kot prej ustvarjen. Glede na intenzivnost mojih osebnih posegov v pesmi ni prihranilo časa (in avtorstvo v smislu avtorskih pravic je torej jasno), je pa izjemno razširilo moj nabor orodij kot pripovedovalca in dušebrižnika – in zato sem zagotovo se bom tega držal.